Spletna knjigarna Založba Meander

Bodite prevratniške, berite ljubezenske romane. Ljubezen. Tako opevano čustvo, tako zaželeno, iskano. Vsi si želimo ljubezni, biti ljubljeni in ljubiti. Verjetno je bilo o ljubezni napisanih največ knjig. Če ne direktno, jih je pa zagotovo največ v ljubezenskih romanih. Ljubezenski romani so tisti, ki jih največ beremo, ob njih najbolj uživamo.

Včasih so ljudje ob ljubezenskem romanu pomislili na prsato junakinjo v rokah mišičastega, goloprsega, čednega žrebca. Današnji ljubezenski romani ponujajo veliko več, kar je razlog, da imajo toliko oboževalcev. Bistvena zgodba je ljubezen: zaljubljenost, ljubezen in ljubezen do konca dni.

Danes poznamo različne žanre ljubezenskih romanov: ljubezenski suspenz, zgodovinski ljubezenski romani, paranormalni ljubezenski roman, sodobni ljubezenski roman, erotični ljubezenski roman, 'chick' lit ali babje branje kot to včasih poimenujejo, ljubezenski romani za mladostnike in pa navdihujoči ljubezenski romani.

Sandra Brown je bila že od malih nog odgovorno in odraslo dekle, ki je raje prebiralo knjige, kot se igralo s punčkami, kar je bila verjetno posledica tega, da je bila najstarejša od petih hčera.

Preden je postala pisateljica, je imela kar nekaj mini karier. Zaposlena je bila na televiziji, dokler ni zaradi odpuščanj izgubila službe, pred tem je vodila trgovino s kozmetiko, bila pa je tudi aktivna v gledališču.

Sandra se je poročila z Michaelom Brownom, novinarjem in nagrajenim dokumentaristom. Mož, ki je spremenil svojo poklicno pot in je ustanovil svojo produkcijsko podjetje, jo je spodbujal, da začne pisati, medtem ko sta otroka v šoli. Leta 1981 je Sandra Brown začela svojo pisateljsko kariero. Prvo knjigo je napisala pod psevdonimom Rachel Ryan, kar sta imeni njunih otrok. Kmalu so njene knjige izhajale pri šestih založbah, zamisli zanje pa je dobivala iz časopisov, televizijskih oddaj in domišljije. Uporabljala je tudi psevdonima Laura Jordan in Erin St. Claire.

Linda Howard je prepričana, da ji je bilo vedno sojeno biti pisateljica, kajti naravnost oboževala je knjige, ki jim jih je mama brala odkar so bili dojenčki. Howardova pravi, da je bilo zanjo najbolj neznosno, ko mama ni imela časa brati, sama pa ni znala. Stara je bila tri leta. Kot vsi vemo, je frustracija največji motivator; za Howardovo to zagotovo drži, kajti naučila se brati pri štirih letih. Pravi, da se še danes spomni, kako zadovoljna je bila, da je lahko brala sama. Pri devetih letih je trčila ob naslednjo oviro: prebrala je vse zanimive knjige v knjižnici, zato je začela pisati, da je imela kaj za brati.

Da je bila Howardova že zgodaj zares posebna, pove dejstvo, da je prvi dan šole prebrala vse učbenike od prve do zadnje strani, nato pa vse leto prebirala leposlovje, medtem ko so njeni sošolci prebirali učbenike.

Seveda priznava, da je imela srečo, da je živela v majhnem mestecu, kjer so jo vsi učitelji poznali, tako da so jo pustili pri miru, če je pisala teste pozitivno in če je znala odgovor, ko so jo vprašali med uro.