Neurje v DalmacijiVelika večina nas ve, da se Angleži najraje pogovarjajo o vremenu. Kar ni nič čudnega, če pomislite, koliko dežja in megle imajo. No, zdi se, da nas je globalizacija dosegla tudi na tem področju. Mislim, da se letos pogovarjajo o vremenu tudi tisti, ki jim gre to strašansko na živce.

Ja, vreme je poskrbelo ne le za temo pogovorov, pač pa tudi za kar nekaj neprijetnih občutkov ob gledanju katastrof, povezanih z vremenom, ki jih je iz leta v leto več.

Ena takšnih se je zgodila proti koncu julija v okolici Zadra in Šibenika. To se me je še toliko bolj dotaknilo, ker smo se nekaj dni pred tem vrnili z dopusta z otoka Kaprije.

To pa je ena zanimiva in nenavadna zgodba. Ena naših prevajalk, ki skrbi, da uživate ob prebiranju naših krasnih knjig v slovenščini, ima namreč apartma na otoku Kaprije. Čeprav sodelujeva že kar nekaj let, se še nikoli nisva videli. In zamislite si moje presenečenje, ko sem lepega dne dobila povabilo v njihov apartma na otok Kaprije. Zastonj. Danes, v tej krizi in časih, ko prijaznost, prijateljstvo in druženje nadomeščajo tablice, družabna omrežja in grabežljivost.
Apartma pri Nini
Bila sem neznansko presenečena. Kaj presenečena, popolnoma šokirana. Kaj takega se mi v življenju še ni zgodilo. Družina, ki je še nikoli nisem srečala, je povabila mojo družino in se odpovedala zaslužku. Ko sem to razlagala tašči, je bil njen odgovor nekaj v stilu, da sem dobra oseba in da ni tako nenavadno, če se mi kdaj zgodi tudi kaj dobrega in prijetnega.

A verjetno tudi vi razmišljate podobno kot jaz, kajne? To se enostavno ne dogaja. Žalostna sem ob misli, da nas je ta prekleti liberalni kapitalizem pripeljal tako daleč, da pričakujemo le grabežljivost in  egoizem.

No, kakorkoli, za otok Kaprije nisem prej še nikoli slišala, čeprav sem obiskala že veliko hrvaških otokov in jih tudi poznam veliko. Imela sem kar nekaj težav, da sem na Googlu našla nekaj osnovnih informacij o njem.  

Po bivanju tam mi je Ninino povabilo bolj jasno, kajti tam čas teče drugače in tudi ljudje so drugačni. To je majhen otoček brez avtov in vodovoda, s prečudovito vodo in še bolj čudovitimi ljudmi. Vsi so neskončno prijazni, na cesti te pozdravljajo neznanci in zdi se, kot da je tukaj neki drugi čas in drugačni odnosi.

Plavanje v kristalno čisti vodi, predvsem pa neskončen mir in odsotnost hrupa so zares neverjetni. To je po mojem eden od skritih biserov Jadranskega morja. Ne pravim, da je edini, zagotovo jih je še veliko, a nanj me vežejo močna čustva, predvsem, ker sem zelo družabno bitje in mi odnosi in pogovor v živo veliko pomeni.

Seveda sem tam imela veliko časa za svoje priljubljeno opravilo: prebiranje knjig. Brez hrupa, obdajal me je le vonj in zvok morja. Starinske kamnite hiške, ki silijo v nebo. Da o postelji, ki je imela pogled na morje, sploh ne govorim. Sanjsko.

No, pogledi na neurja na tistem področju so bili malo manj sanjski, a potolažena sem bila, ko se mi je Nina oglasila in sem vedela, da je z njimi vse v redu.

Zaradi novega prijateljstva, Ninine čudovite družine, ki me je opomnila, da prijaznost in prijateljstvo še nista izumrla, je bil to zame najlepši dopust. Pa tudi pogovor o vremenu mi je zaradi Kaprij manj nadležen.

Če si želite ogledati, kje sem preživela teden izjemnega dopusta, je povezava tu [Ninin apartma].