Pred kratkim sem bila na pogrebu človeka, ki mi je bil nekoč zelo blizu, a se nisem mogla spomniti njegovega obraza. Počutila sem se grozljivo.

In seveda sem, kot je verjetno značilno za precej ljudi, precej razmišljala o življenju, njegovi minljivost, kako hitro se v življenju kaj obrne. In kako pomembno se je življenja radostiti, tudi tako, da v njem uživaš, se pravi, da počneš reči, ki te razveseljujejo.

 

Mene razveseljujejo knjige. Odvisno od počutja – včasih so to ljubezenske zgodbe s (predvidljivim) srečnim koncem, včasih kriminalke, s katerimi se podam na pot razkrivanja skrivnosti, včasih pa kak priročnik, ki mi razširja obzorja.

A življenja brez knjige zame ni. Ni dneva, ki ga ne zaključim z vsaj nekaj prebranimi stranmi.

Seveda imam rada tudi ljudi, veliko mi pomeni, da se slišim in vidim s prijateljicami, z družino, da se zabavam z otroki in možem. To so tiste drobne stvari, ki mi začinijo življenje, ki ga plemenitijo in bogatijo. A knjige so mojeintimne prijateljice, ki me velikokrat spravijo tudi v jok. Pa naj bo od veselja za junake ali žalosti zaradi njihovih težav. Zanimivo je, da se z veliko lahkoto razjočem ob knjigi, zelo težko pa ob velikih življenjskih preizkušnjah, ko bi mi jok pomagal, ker bi sprostila napetost. Takrat vedno posežem po knjigi in si z jokom ob njej vsaj malo pomagam.

Tudi tokrat sem zaradi smrti vzela v roke knjigo, ob kateri sem se lahko pošteno razjokala. To je bil moj način žalovanja za moškim, ki je zelo oblikoval moje življenje v najrosnejših letih. Človeka, ki me je brez predsodkov sprejel in ravnal z mano kot hčerjo. 

Ja, knjige so razvedrilo, a lahko so tudi v pomoč. Tudi preproste zgodbe, iz katerih se nič ne naučimo, a nam pomagajo odpreti  polačena čustva, ki jim drugače ne pustimo na plan.

Ali kot pravi Franz Kafka: »Knjiga je kramp, ki bi naj razbil ledeno morje v nas.«