Cokta punčkaKot ste verjetno slišali, je 8. september dan boja proti nepismenosti. Pa sem se spomnila, kakšni so bili moji začetki branja. Sliši se neverjetno, a prva knjiga, ki sem jo samostojno prebrala, je bila Knjiga o Titu. Ja, bili so to neki drugi časi, neke druge vrednote, neka druga morala.

Pa se mi utrne misel, da morda ni bilo tako slabo. Da ne bo pomote, nisem jugonostalgik, a moram priznati, da se mi toži po časih, ko je bilo v življenju vse bistveno manj relativno. Ko je bilo samoumevno, da je treba učenje, šolo, učitelje in starše spoštovati, ko je bilo vsako delo spoštovano. Danes so vrednote relativne, vse je sivina, vse se more in mora pogledati tako z ene kot z druge strani, nič ni več absolutno. No ja, edino vsako delo ponovno postaja spoštovano, ker služb tako ali tako ni.

In sem ponovno vzela v roke Knjigo o Titu in še Grivarjeve otroke, ki so bili moja druga prebrana knjiga. In sem ob tem pomislila, da danes otroci tega nočejo več brati, ker ne zadovoljuje njihovih pričakovanj: ogromno dogajanja, hitre akcije, veliko nasilja, malo opisov narave, občutij …

Ravno včeraj sem na televiziji videla, kakšna je razlika v delovanju dveh skupin ljudi, ki so si pred tem ogledali dva različna kratka filma. Ena skupina si je ogledala film, kjer so se z noro hitrostjo odslikavali prizori nasilja, druga pa umirjen film o naravi. Potem so obema skupinama dali enako nalogo, kjer sta si lahko prislužili denar, a sta pri tem tvegali, da vse izgubita. Verjetno mi ni potrebno poudarjati, da je skupina s hitrim, nasilnim filmom tvegala veliko bolj in na koncu ni dobila ničesar.

V to se je spremenilo naše življenje: neznanska naglica na vseh področjih, zaradi česar nespametno tvegamo, pozabljamo pa na vrednote, moralo in preprosto radost življenja.

Verjetno je zato takšen porast v prebiranju zgodovinske romantike, ker se vračamo v čas, ko ni bilo naglice, ko je življenje teklo počasi. Ko je bilo prav in narobe.

Človeški možgani se odzivajo na sodobno življenje, a sodobnost je tudi odziv na naše zahteve. Morda ne bi bilo slabo, da bi si vzeli čas za globok vdih, morda kakšno meditacijo ali vsaj sprehod v naravi. In seveda knjigo, v kateri so prijetni prizori in prijazni ljudje. Morda bi poskrbeli tudi, da našim otrokom damo v roke kakšno knjigo naše mladosti. Ali prijazno knjigo. Ali sploh knjigo. Namesto tablic, računalnikov in telefonov, ki jih programirajo za nespametno tveganje in nasilje.